Podjetja smo ljudje in kljub dobremu poslovanju lahko naše pomanjkanje strokovnega znanja na področju upravljanja denarnih sredstev privede do likvidnostnega primanjkljaja podjetja. Ko le-ta nastane sicer poznamo več ukrepov, s katerimi upravljamo likvidnostno vrzel, vendar jo želimo v prvi vrsti preprečiti.

Najpogostejši razlogi za neučinkovito upravljanje denarnega toka so:

• pomanjkljivo razumevanje cikla denarnega toka,
• pomanjkljivo razumevanje dobička napram denarju,
• slabe/neustrezne kapitalske naložbe,
• nizka sposobnost upravljanja z denarjem.

Za učinkovito upravljanje likvidnosti podjetja je ključno razumevanje osnovnih finančnih pojmov in osnov planiranja. Pomanjkljivo znanje lahko privede podjetje do likvidnostnega primanjkljaja, kar pomeni da ne poseduje likvidnih sredstev oziroma denarja za plačila svojih dobaviteljev, zaposlenih ali drugih upnikov. Če v podjetju ni razumevanja časovne razporeditve denarnih tokov, torej kdaj prilivi in kdaj odlivi bremenijo račun, lahko finančne odločitve izvajanja plačil ustvarijo še dodaten pritisk na likvidnost.

Pogosto se v praksi srečujemo tudi z napačnim razumevanjem prelivanja dobičkov v denar, predvsem v fazi rasti podjetja. V tej fazi podjetja sicer lahko izkazujejo dobiček, vendar nimajo denarja na svojih bančnih računih, saj so likvidnostna sredstva vezana v obratnem kapitalu. Na drugi strani pa neupravičene investicijske odločitve predvsem v fazi zrelosti povzročajo odliv denarja v nedonosne projekte in s tem omejijo razpoložljiva sredstva za financiranje tekočega poslovanja.

Skupno vsem razlogom pa je, da dolgotrajno neučinkovito upravljanje denarnega toka lahko privede do dolgotrajne nelikvidnosti podjetja. Če je podjetje dolgotrajno nelikvidno ali dolgoročno plačilno nesposobno, je v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, podjetje insolventno. Zakoniti zastopniki podjetja so dolžni sprejeti ukrepe za odpravo insolventnosti ali pa predlagati stečaj podjetja. V kolikor je vaše podjetje dolgoročno plačilno nesposobno predlagamo prestrukturiranje podjetja.

Za likvidnost je torej ključnega pomena učinkovito kratkoročno planiranje denarnih tokov (odlivov in prilivov). Podjetja se za vzpostavitev internega sistema nadzora običajno poslužujejo zunanjih izvajalcev specializiranih za finančno planiranje in modeliranje. Po vzpostavitvi internega sistema pa podjetja nemoteno sama planirajo in nadzirajo denarne tokove.

Z učinkovitim internim sistemom planiranja denarnih tokov se podjetje lahko izogne kratkoročni plačilni nesposobnosti oziroma nelikvidnosti, saj poslovodstvo lahko predvidi kdaj nima dovolj denarja za poplačilo zapadlih obveznosti in skladno s tem pravočasno ukrepa. Bodisi se dogovori za odloke plačila dobaviteljem ali pa za predčasna plačila kupcev. V kolikor dogovori niso mogoči, pa je običajna praksa za premostitev kratkoročne vrzeli koriščenje storitve faktoringa ali drugih virov financiranja.

Razlika med planiranjem kratkoročnih in dolgoročnih denarnih tokov

Pri planiranju denarnih tokov je pomembno ločiti med kratkoročnimi (tekočimi) in dolgoročnimi (investicijskimi) denarnimi tokovi.

Kratkoročni denarni tokovi podjetja so odraz tekočega poslovanja in odražajo likvidnost. Ti vključujejo postavke obratnega kapitala, torej najbolj likvidna sredstva, katera lahko hitro pretopimo v denar za poplačilo tekočih obveznosti. 

Zakaj govorimo o najbolj likvidnih sredstvih in kaj to pomeni? V praksi se lahko v zalogah podjetij pojavi del zalog, katere je nemogoče iz danes na jutri prodati in s tem pretopiti v denar. V kolikor so nekurantne, torej niso del najbolj likvidnih sredstev kot hitro prodajljive, le-te niso del razpoložljivih sredstev in jih izločimo iz izračuna pri ugotavljanju likvidnosti. S tem znižamo stanje likvidnih sredstev za poplačilo tekočih obveznosti.

Planiranje kratkoročnih denarnih tokov se v praksi izvaja na dnevni ali tedenski ravni, medtem ko se dolgoročno planiranje denarnih tokov izvaja na kvartalni, polletni ali letni ravni. Za operativnost poslovanja nas zanima stanje denarja bodisi na dnevni ali tedenski ravni, je pa plan odvisen od narave poslovanja posameznega podjetja. Pri kratkoročnem planiranju denarnih tokov torej ugotavljamo stanje denarja na dan ali v tednu. Najbolj učinkovito je izvajati nadzor in planiranje denarnih tokov z vzpostavljenim avtomatiziranim finančnim modelom, katerega dopolnjujemo na dnevni/tedenski ravni, saj tako predvidimo in predčasno ukrepamo ob ugotovljeni likvidnostni vrzeli.

Nasprotno od kratkoročnih denarnih tokov, kateri so odraz likvidnosti, so dolgoročni denarni tokovi odraz investicijske aktivnosti. To so predvsem nabave opredmetenih osnovnih sredstev kot so zgradbe ali oprema oziroma investicije v dolgoročna sredstva. Ker gre za večje denarne odlive (investicije) jih planiramo dolgoročno, pri čemer upoštevamo zahtevan nivo kratkoročnih denarnih tokov – torej koliko sredstev potrebujemo za neomejeno tekoče poslovanje. Pri tem je ključnega pomena, da v prvi vrsti preverimo upravičenost investicije z investicijskim elaboratom in s tem potrdimo ali je projekt ekonomsko izvedljiv in upravičen. S tem se podjetje izogne oziroma omeji potencialne izgube ter predčasno poišče optimalne vire financiranja investicije.